Narocilo na novosti
Naslov
Ah, pa ta GDPR

Saj še nismo, pa dajmo zdajle, dasiravno smo na tej spletni strani prav lepo varovali podatke že doslej, jih bomo prav tako...

Iskalnik
counters
obiskovalcev
od 28.01.2008
Isci
Iskalnik
Stand up Andrej Kokot - Foto Brut
Menu
kantavtor Andrej Kokot

Za tiskanje   Pošlji prijatelju

Kitaro je prvič vzel v roke pri svojih dvajsetih letih (1979) in se jo sam naučil igrati. Po slabem letu dni s skupino za literarno-filozofsko špekulacijo in ekstenzivno živinorejo Kladvi že uprizarjal satirični kabaret Kladvi. Pod istim klobukom je izpeljal še svoj prvi samostojni scenaristični avtorski projekt satirično kritični kabaret Ustni časopis (1980), s katerim se je s skupino tudi uvrstil v finale tekmovanja Naša beseda. Sočasno je že nastopal kot kantavtor*. V radijskih oddajah ( Spoznavajmo svet in domovino, Kar znaš to veljaš), v glavnem pa na koncertih take in drugačne vrste, na katerih je bil eden od udeležencev (Rock Radovljica, Teden mladih Kranja, ...). Leta 1980 so mu ob pripravi nastopov v obeleževanja takratnega Dneva mladosti v Ljubljani, kot še nekaterim drugim izvajalcem, prepovedali izvajanje ene od pesmi, zaradi česar so vsi udeleženci odpovedali nastope. Andrej se je zavoljo tega čez nekaj let znašel v knjigi Punk pod Slovenci (1984). Najbrž celo malo po krivem, ker punker nikoli ni zares bil, čeprav se je vedno upiral. Ne le v svojih pesmih. Leta 1982 je napravil svoj prvi posnetek, kar je bilo v tistih časih relativno težko. Tako ima svojo Nočno izmeno tudi v arhivu nacionalnega radia.

Svoj prvi samostojni koncert je Andrej Kokot izpeljal šele 2008, po 22 letih umetniškega neustvarjanja. Njegov zadnji uradni nastop pred tem je bil leta maja 1986 na Tednu mladi Kranja nastopil kot "predskupina" Lačnemu Franzu. Lačni Franz je razpadel, Andrej se še nekako drži skupaj.

No, pravi razlog za ta koncert ne tiči samo v tem, da je ugotovil, da njegove pesmi, ki so nastajale dobrih dvajset let prej še vedno nosijo enaka sporočila, tokrat za generacijo njegovih otrok. Da pa je to ugotovil, se ima iz vsega srca zahvaliti infarktu, ki ga je prisilil v revizijo njegovega življenja in upočasnitev tempa. In seveda obilici časa, ko je na "bolniški" po dolgih letih spet intenzivno v roke vzel kitaro.

Zato je bila logična posledica njegovo postopno vračanje na pot umetniškega ustvarjalca, na pot, ki jo je, gnan s po njegovam sedanjem prepričanju s povsem obrobnimi stvarmi, nasilno prekinil . Sam pravi da zaradi bednega poskusa živeti "normalno življenje". In če kdaj, misli, je zdaj pravi čas, da se protestna pesem znova vrne v naše življenje. V taki in drugačni obliki.

Tako so v letih 2014/2015 v DBstudiu nastali pravi studijski posnetki, ki pa zaenkrat čakajo objavo, predstavitev pa je tako rekoč pred vrati (konec julija/v začetku avgusta). Odlomke lahko najdete med "posnetki" (ali na tem linku!), kjer je na voljo tudi nekaj surovih koncertnih posnetkov iz 2008. Obvestila o nastopih sledijo.


* o kantavtorjih (brez kant!)
Za kantavtorje so takrat imenovali ljudi, ki so nastopali samo s kitaro, glasom in včasih z orglicami in kazujem. Hkrati so te avtorje zaradi močnih besedil imenovali tudi protestni pevci, saj so v svojih pesmih opozarjali na družbene anomalije. V tujini so se kot taki najbolj uveljavili Bob Dylan, Joan Baez, Donovan in Neil Young, doma pa Tomaž Domicelj, Jani Kovačič in Marko Brecelj, v širšem jugoslovanskem prostoru Ivica Percl , Lada Kos in Ibrica Jusić, v bistveno bolj komercialne pop vode sta v Sloveniji zavila Andrej Šifrer in Marijan Smode.  Mateja Koležnik, predstavnica bolj lirične kantavtorske smeri in redka predstavnica nežnejšega spola je glasbeno pot sklenila in nadaljevala svojo umetniško pot kot režiserka in pisateljica. Žal. S tem je slovenska avtorska glasbena lirična scena veliko izgubila.

Protestna pesem od začetka osemdesetih ni povsem izginila, le začasno se je preselila. "Močna in kritična" besedila so začela gostovati v rapu, pravo kantavtorstvo pa se z več ali manj energije vrača nazaj v bolj ali manj enaki pojavni obliki kot na svojam izvoru.

Prvotni kantavtorji so bili tudi pri nas zadnji ostanek "otrok cvetja", gibanja ki se je v sedemdesetih letih razvilo v svetu kot odgovor na ameriško ekspanzionistično politiko. Ki še kar traja...


Tehnična izvedba © 2007 CHP